Moja inspiracija

Odkar pomnim sem neusahljiv čudež narave vsrkavala kot nekaj kar me je izpolnjevalo, mi nudilo zavetje v žalosti ter mi krepilo zavedanje, da živim. Neizmerno me je vznemirjalo zaznavanje glasov, barv in oblik, ki jih je razkazovala. Veličastni gozdovi, v katerih so pomladi pod skrivnim grmičevjem vzcvetele prve velikonočnice in vonj šmarnic, ki smo jih nabirali ob potoku, skritim očem; poletna igra senc, s katerimi so se skozi razkošne krošnje dreves lovili sončni žarki in greli zoreče gozdne jagode na obronkih; jesenski želodi in listi tisočerih barvnih odtenkov, s katerimi smo se igrali ter odtisi sledi, ki so jih za seboj, v globokem snegu, puščale gozdne živali. Čas ni imel nobene omejitve. Neskončno dolgo sem lahko ležala v travi med tisočerimi travniškimi cvetovi in opazovala oblake, ki so lenobno plavali po nebu. Toliko